Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine

Uporaba moči med oboroženimi spopadi je bila predmet urejanja številnih mednarodnih konvencij (ius in bello), med katerimi so se pojavile tudi prve regulacije s področja varovanja kulturnih dobrin.
Povezava med vojnim pravom in uničevanjem kulturne dediščine okupirane ali premagane države je zelo stara. Ko je govora o jus predae, je mišljeno plenjenje dobrin, ki pripadajo tuji državi in vojnim ujetnikom, ki predstavlja legitimno in dopustno nagrado za vojake zmagovite strani. Poleg tega so se nasprotnikove kulturne dobrine uničevale v znak prezira in ponižanja ter dokazovanja lastne večvrednosti. Številna čudesa antičnega sveta so bila uničena ravno v takšnih okoliščinah. Pomislimo lahko na mitično knjižnico v egiptovski Aleksandriji, ki je veljala za depozitarja vsega vedenja njenega časa. Po številnih požarih so jo leta 646 našega štetja dokončno uničile čete kalifa Omarja I., ki je svojo gesto obrazložil z znamenitim govorom: "Vse, kar je bilo kdaj napisano in ni skladno s Koranom, je lažno ter mora zato biti uničeno. Vse ostalo pa, kar je skladno s Koranom, je nekoristno ter se mu lahko odpovemo".
Pogosto so bile kulturne dobrine odvzete premaganim državam kot vojne trofeje. Številni egipčanski obeliski so bili prepeljani v Rim, na portalu Bazilike San Marco v Benetkah pa so zelo dogo bili na ogled štirje bronasti konji iz Konstantinopla, prineseni leta 1204 kot vojni plen IV. križarske vojne.
Racije takega obsega niso nikakor ostale omejen pojav antike. V 18. stoletju je svet na primer bil priča številnim plenjenjem s strani Napoleonovih čet in še kasneje, v prvi in drugi Svetovni vojni, s strani nacistov. Ocenjeno je bilo, da so bile države pod Hitlerjevo okupacijo osiromašene lastnih kulturnih dobrin v skupni vrednosti 36 milijard dolarjev.
Ne dolgo tega so vse večje medijske hiše sveta prenesle novico tragičnega ropanja zgodovinskih dobrin neprecenljive vrednosti iz iranskih muzejev. Mobilitacija delegatov organizacije UNESCO, britanskega The British Museum, francoskega Louvre, ruskega Hermitage in številnih drugih je bila takojšnja. Na to temo je v intervjuju za Share International profesor Federico Mayor Zaragoza, Generalni Sekretar UNESCO od 1987 do 1999, povedal sledeče: "Odkrito rečeno, resnično obžalujem, da UNESCO ni protestiral proti številu žrtev, temveč se namesto tega pritožuje zaradi muzejev. To ni njegova vloga. Njegova naloga je graditi miselnost ljudi, da branijo muzeje. Sram naj bo države napadalke, ki na vhode muzejev niso postavile stražarjev".
Kot je mogoče opaziti, obstoječa normativa ni prinesla želenih rezultatov. Stopnja spoštovanja mednarodnega vojnega prava je po sili stvari zelo nizka. Obenem bi bil zelo zaželjen tudi dodaten razvoj pravne ureditve razmer po spopadih (ius post bellum), iz katere bi bilo mogoče črpati koristne elemente za oblikovanje običajno pravnih pravil na tem področju.