18
cilj postavlja predvsem ponuditi sistematični in celostni vpogled v mednarodno varstvo
kulturne dediščine, od njene zgodovinske geneze do oblikovanja specifičnih panog, ki
jo sestavljajo. V nalogi bom skušala predstaviti posamične probleme, povezane s
kulturno dediščino ter mednarodne dokumente, ki le-te skušajo rešiti. Ob tem se bom
osredotočila tudi na ugotovitev prednosti in pomanjklivosti posamezne mednarodne
pogodbe. Obenem bodo predstavljene tudi poglavitne mednarodne organizacije, ki
skrbijo za tovrstno varstvo. Končni namen je ugotoviti potrebe kulturne dediščine in
konkretne možnosti za njeno ohranjanje, obenem pa oceniti učinkovitost do sedaj
sprejetih pravnih inštrumentov in navesti predvidevanja za njihov bodoči razvoj.
Diplomska naloga si kot cilj določa najti odgovore na naslednja vprašanja:
Kako je potekal razvoj mednarodnega varstva kulturne dediščine?
Kaj pomenijo pojmi: kulturna dediščina, mednarodno varstvo, kulturni
internacionalizem, svetovna kulturna dediščina?
Kateri so cilji in namen mednarodnega varstva kulturne dediščine?
Kako se kulturno dediščino varuje med oboroženimi spopadi?
Kateri problemi so povezani z mednarodnim trgovanjem z umetninami?
Kako se izvaja restitucija kulturnih dobrin in katere mednarodne pogodbe jo
urejajo?
Katera področja urejajo pravni akti ES? Katere direktive in uredbe so bile
sprejete in kaj urejajo?
Kaj urejata Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine in Evropska
konvencija o varstvu stavbne dediščine?
Katere mednarodne vladne in nevladne organizacije se ukvarjajo z varstvom
kulturne dediščine? Kakšna je njihova vloga?
Katere so še ostale mednarodne pogodbe, ki zaokrožajo mednarodno varstvo
kulturne dediščine in kaj urejajo?
Za zbiranje, analizo ter interpretacijo podatkov v raziskovalnem procesu, potrebujemo
različne tehnike in instrumente. Za mojo raziskavo sta najprimernejši tehniki: delo s
strokovno literaturo in analiza mednarodnih pogodb. Cilj dela s strokovno literaturo je
preučitev ustreznih področij pravnega urejanja in njihova sistemizacija v enoten sklop.
19
Z analizo mednarodnih pogodb in strokovnih komentarjev bom skušala dobiti sliko o
njihovi ustreznosti oz. o prednostih in pomanjkljivostih le-teh.
Kot je bilo že omenjeno, prihodnosti dolgujemo včerajšnji svet. Naloga vseh nas,
predvsem pa tistih, ki imajo v rokah za to potrebne inštrumente, je podpirati ta
novodobni boj proti propadanju, vojaških retorzijah, vandalizmu, protipravnemu
trgovanju in predvsem proti ignoranci.
20
1. RAZVOJ MEDNARODNEGA VARSTVA KULTURNE DEDIŠČINE
»Statuae nec in toto mutae sunt, quando a furibus percussae custodes videntur
tintinnibus ammonere.«
Cassiodoro (Variae VII, 13)
Zgodovina kulturnih dobrin je ne obhodno vezana na zgodovino vojn in vojaških
spopadov. Medtem ko so vojne po eni plati predstavljale sredstvo za razširitev
nacionalnega ozemlja in uničenje sovražnih ljudstev, so po drugi imele retorzije proti
kulturnim dobrinam slednjih globlji simbolični in ekonomski pomen. Iznakaziti znake
neke kulture je pomenilo izraziti lastno zaničevanje in nadrejenost v razmerju do
slednje. Dalje, kulturna dediščina premagane in okupirane države je predstavljala tudi
vojni plen zmagovalcev in del nagrade vojakom. Kulturne dobrine z določeno
vrednostjo (v zlatu ali srebru) in umetnine so pred 19. stoletjem bile zelo pogosto tarča
vojaškega ropanja, poškodovanja med boji ali pa uporabljene za reparacije po končanih
vojaških spopadih.1
Zanimanje mednarodne skupnosti za kulturno dediščino se je zatorej posledično razvilo
vzporedno z nizanjem spopadov in njihovih uničujočih posledic. Sama kodifikacija
discipline varstva kulturne dediščine v času vojaških spopadov se je vršila preko raznih
konvencij od konca 19. stoletja do naših dni.2
Leta 1833 je bil izdan piemontski albertinski pravilnik (od kralja Carla Alberta), leta
1863 pa Lieber's Instructions v ZDA. Dokumenta se ne ukvarjata neposredno z zaščito
kulturnih dobrin kot ločene in posebne kategorije premoženja, vendar uvajata nekatera
temeljna načela, ki jih je potrebno upoštevati tekom oboroženega spopada (na prim.
prepoved plenjenja) ter jih imeti pred očmi kot model pri sprejemanju nadaljnjih
vojaških pravilnikov v Evropi. Ruski car Aleksander II se je leta 1874 naslonil ravno na
Liber's Instructions pri pripravi svoje Bruseljske deklaracije. Njegov predlog je
predvideval, naj vsa nadaljnja vojaška pravna normativa civilnih narodov upošteva te
1
Ravasi, Carcione, Patrimonio in pericolo. I beni culturali tra salvaguardia e valorizzazione,
Edizioni Nagard, Milano, 2003, str. 185.
2
Albano Antonio, Lanzaro Antonio, Pecoraro Maria Luisa, Legislazione Internazionale e
Comunitaria dei Beni Culturali, Edizioni Giuridiche Simone, Napoli, 2005, str. 29.
21
norme in načela, ki so nato prešla celo v običajno pravo vojaškega področja. Takratne
razmere še niso bile dovolj naklonjene takšnemu projektu, zato noben šef oz.
predsednik države ni hotel kot prvi podpisati deklaracije brez trdnih zagotovil o strogem
upoštevanju vzajemnosti. Ob tem pa je bil vseeno oblikovan mednarodni komite
pravnih strokovnjakov z nalogo, naj preuči in pripravi vojaška pravila, primerna za
predlaganje pripravljavcem prihodnjih pravilnikov. Delo komiteja se je zaključilo leta
1880 z oxfordskim priročnikom o pravu in običajih kopenske vojne, ki je bil namenjen
služiti kot zgled vsem nadaljnjim pravnim regulacijam.3
29. julija 1899 je bila sprejeta Haaška konvencija o običajih kopenske vojne, ki je
predvidevala obveznost pravočasno poskrbeti za varnostne ukrepe glede zgodovinskih
spomenikov ter določenih objektov (posvečenim veri, umetnosti ali znanosti), če niso
bili le-ti sočasno v uporabi tudi za vojaške namene. Konvencija je kategorično
prepovedovala vsakršno krajo, plenjenje ali racijo kulturnih dobrin kot tudi napad ali
bombardiranje urbanih naselij brez obrambe.4
Celih 55 let pozneje je bila sprejeta Haaška konvencija o varstvu kulturnih dobrin med
oboroženimi spopadi (14. maj 1954), ki je doprinesla nekatere nove koncepte:
o kulturna dobrina ne pripada ne državi ne posestniku posamezniku, ampak
celotnemu človeštvu, v imenu katerega jo je potrebno varovati in ohranjati;
o kulturna dobrina ni več objekt plenjenja ali menjave (za vojaške reparacije),
temveč je tudi sama žrtev;
o kulturna dobrina mora biti označena z mednarodnim poenotenim označevanjem
(Modri ščit, ponovljen trikrat).5
Obenem s konvencijo je pričel veljati tudi Pravilnik (vsebuje pogoje za vpis v
mednarodni register kulturnih dobrin pod specialnim varstvom) in Protokol (postavlja
norme namenjene preprečevanju protipravnemu izvozu dobrin iz okupiranega ozemlja
in regulira zahteve za restitucijo le-teh ob koncu spopadov). Drugi Protokol h
konvenciji je bil nato sprejet šele leta 1999, z namenom izboljšati varstvo in vzpostaviti
še okrepljeni sistem varovanja za določene vrste kulturnih dobrin.
3
Ravasi, Carcione, n.d., str. 86.
4
Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, Ljubljana, 2000, str. 8.
5
Ravasi, Carcione, n.d., str. 191.
22
V mednarodnem kontekstu se je glede kulturnih dobrin postopoma razvilo razlikovanje
med varovanjem med vojno na eni in varovanjem v mirnem času na drugi strani.6
Medtem ko je bila prva koncepcija vključena v besedila vojaških pravilnikov že pred
stoletji, se je druga pojavila šele s širitvijo ideje o tem, da bi države morale biti
sposobne zaščititi lastne kulturne dobrine še preden do spopada sploh pride, da bi sploh
lahko bilo govora o učinkovitem varstvu. Tekom prve svetovne vojne se je namreč
ugotovilo, da so bili veliko bolj poškodovani spomeniki tistih držav, ki so bile v vojni
od začetka, proti tistim, ki so v spopad vstopile pozneje, saj so slednje imele več časa za
pripravo.
V mirnih časih so aktualni predvsem problemi na področju protipravnega trgovanja z
umetninami, restitucijo ukradenih ali nelegalno izvoženih dobrin ter z varovanjem
specifične kulturne dediščine (arheološka, podvodna itd.). Omenjene problematike so
bile kronološko urejene s sledečimi mednarodnimi dokumenti:
- 1969: Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (Uradni list RS -
Mednarodne pogodbe, št. 7/99);
- 1970: Konvencija UNESCA o sredstvih za preprečevanje uvoza, izvoza in
protipravnega prenosa kulturnih dobrin (Uradni list SFRJ - Mednarodne
pogodbe, št. 50/73);
- 1972: Konvencija UNESCA o svetovni kulturni in naravni dediščini (Uradni list
SFRJ, št. 56/74);
- 1982: Konvencija iz Montego Bay-a o varstvu podvodne kulturne dediščine
(Uradni list Evropskih Skupnosti L 322/32);
- 1985: Evropska konvencija o varstvu arhitektonskega bogastva (Uradni list
SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/91);
- 1995: Konvencija UNIDROIT o ukradenih ali protipravno izvoženih kulturnih
dobrinah (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 6/04);
- 2001: Konvencija UNESCA o potopljeni kulturni dediščini (Uradni list RS -
Mednarodne pogodbe, št. 1/08).
6
Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 8.
23
2. OPREDELITEV SPLOŠNIH POJMOV
2.1 MEDNARODNO PRAVNO VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE
»Potremo saldare il nostro debito con il passato solo se riusciremo ad
essere creditori del futuro.«
Federico Mayor Zaragoza7
Mednarodno pravo je sistem pravnih načel in norm, s katerimi so določene pravice in
obveznosti subjektov mednarodnega prava v njihovih medsebojnih odnosih v
mednarodni skupnosti.8 V primeru, da vsebina teh odnosov zadeva varstvo kulturne
dediščine, lahko govorimo o mednarodnopravnem varstvu kulturne dediščine.
Subjekti vsakega pravnega sistema so nosilci pravic in obveznosti, ki so jim v tem
pravnem sistemu priznane, poleg tega pa morajo imeti tudi sposobnost izpolnjevati
obveznosti in terjati pravice. Mednarodni subjekti delujejo neposredno po predpisih
mednarodnega prava ter so obenem neposredno podvrženi mednarodnopravnemu redu.9
2.2 KULTURNA DEDIŠČINA
Po 2. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine10 se pojem kulturne dediščine definira
kot: območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine
predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in
njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna
obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega
zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu.
Specifičnost mednarodnega urejanja varstva kulturne dediščine pa je ravno v tem, da se
celotno področje ne dotika pravne in kulturne sfere le ene države, temveč deluje v
odprtem prostoru mednarodne skupnosti. Definicija kulturne dediščine v mednarodnem
7
Il Patrimonio dell'Umanita, Volume 1, Istituto Geografico De Agostini, UE, 1999, str. IX.
Federico Mayor Zaragoza – Generalni direktor UNESCO 1987 to 1999.
8
Turk, Danilo, Temelji mednarodnega prava, Založba GV, Ljubljana, 2007, str. 19.
9
Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 5.
10
Zakon o varstvu kulturne dediščine – ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08 z dne 15. 2. 2008).
24
prostoru mora torej zadostiti kriterijem in potrebam različnih pravnih tradicij in
narodnih pojmovanj kulturne dediščine.
Do mednarodnega konsenza o definiranju predmeta varstva še ni prišlo, vsaka država pa
sama določa obseg kulturne dediščine na svojem območju. Opredelitve kulturne
dediščine se po posameznih državah razlikujejo, zato vsak mednarodni dokument
uvodoma podaja svoje razumevanje pojmov kulturne dobrine, kulturnega spomenika in
kulturne dediščine.11
Splošno je sprejeto, da kulturno dediščino človeštva sestavlja skupek vseh kulturnih
dobrin. Nadaljnje vprašanje pa je, kaj je kulturna dobrina in ali je njeno definiranje
sploh možno in potrebno. Reicheilt namreč meni, da mora biti koncept kulturne dobrine
odprt in dinamičen, da torej utesnjujoča univerzalna definicija ni zaželjena. Podoben
pogled podaja tudi Prott, ki pravi, da je definicija omejenega namena za vsak
posamezen instrument največ, kar je mogoče doseči ob trenutnem stanju različnosti
same kulture in njenega manifestiranja.12
V pomenu kulturne dediščine se je izraz »dediščina« prvič pojavil v Evropski
konvenciji o varstvu arheološke dediščine (Ur. L. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št.
4/91), sprejeti leta 1969 s strani držav članic Sveta Evrope.13
Zanimivo je dojemanje »dediščine« Davida Lawenthala, ki jo opredeljuje kot nekaj
splošno zavezujočega. Dobimo jo, če to želimo ali ne in se ji ne moremo odpovedati.
Dediščina določa našo identiteto in pripadnost določeni družini, skupnosti ali narodu.14
Povsem drugačno, vendar obenem zelo učinkovito definicijo, pa podaja Priporočilo
UNESCA o zaščiti kulturne in naravne dediščine. Kulturna dediščina je označena kot
bogastvo (angl. wealth), in sicer vanjo niso zajeta le dela velikih vrednosti, temveč vse,
kar je tekom časa pridobilo kulturno vrednost. Percepcija pojma dediščine je podvržena
11
Petrič, Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 6.
12
Petrič, Magdalena, Kulturna dediščina kot skupna dediščina človeštva, Magistrska naloga,
Ljubljana, 1998, str. 34.
13
Petrič, Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 6.
14
Ledinek, Nina, Pravno varstvo kulturne dediščine, diplomska naloga, Maribor, 2006, str. 8.